[SI ⇊]

 

The short video presents an environment of pulsating membranes in pitch-black surroundings. The Bubble is an unidentified, soft, and life-like diaphragm, an internal organ created with nothing but non-organic materials. The creature appears to be of an aquatic origin, possibly magnified from a minute scale. The monotonous melodic soundscape creates an atmosphere of sensual and intimate ambience. It raises a question of emotional connections to various non-human life forms. The artist’s aim was to create a simulation of biotic relations between these creatures. Therefore, she used this short video as a sample for video installation comprised of a short-range DIY television transmitter, sending the same image to TV sets of various sizes installed through the gallery space like glass jars or aquariums that house these unknown creatures. This reference comes to its full relevance in the later bio-art work by Robertina Šebjanič, who specializes in life systems of aquatic creatures.
From the text of Ida Hiršenfelder of E-Flux video rental in +MSUM Ljubljana

Bubble is actually a pet name for an uncommon creature appearing on the screen. Its presence is constantly unpredictable. It moves, pulses, appears and disappears in the same instability as is shown by the lives of creatures that we know from our experience on the earth.

When Bubble was presented to the public for the first time, the audience kept asking what was actually shown on film. What thing from the real world could take such bizarre forms and behave so unusually? Although the video shown at
the joint exhibition was a curatorial intervention of mine, I didn’t know the answer. I later asked the author about it, though I personally wasn’t really interested. Her answer explained little, but ultimately convinced me that the
material background had little relevance for the whole story. The Bubble video, although filmed by video camera, has no intention of presenting the real world. It uses the referential object only as a building block of a visual language, further transforming it through animation logic. There it lives on in a newly constructed world of its own. But it remains a world of reality that doesn’t take the viewer away to a land of nothing but fantasy. Bubble is actually a pet name of the unusual being that appears on screen. Its presence is always uncertain. It’s moving, pulsating, appearing and disappearing, always unstable, just like the lives of creatures that we are familiar with from earthly experience. Its body is firm and reminiscent more of the tissues of aquatic organisms than of a soap bubble. It manifests itself as a stranger, a gentle and peaceful stranger, although we know nothing of its intentions. It remains unknown. It tells us about the depths of either the ocean or the universe, never revealing much about itself. With its regular and relaxed movements it gently enters the viewer’s intimate emotional world and slowly, slowly, crawls under their skin. It might even be a virus or a body snatcher but it pulls you into its soft and infinite world.

So far, the video had always been shown as a simple projection. Utilising technology and the specific qualities of exhibition spaces where it appeared, it created a concrete relationship with the viewer and their body. In Alkatraz
gallery, Bubble crosses the boundaries of video projection. The author uses video and technology to experience and shape the exhibition space itself, transforming it like an ambient. The strange creatures from the depths populate
the space through projections of light while simultaneously hiding behind glass where they had been placed by the author. Old TV sets placed around the gallery can be interpreted as glass jars that house these creatures and in which
they appear or disappear at will. We can imagine they are our prisoners, kept in an aquarium or stored in formaldehyde. But on the other hand, the glass barriers can also be thought of as windows into an indeterminate space that we can observe but not disturb. The Bubbles appear and disappear, connect with others of their kind and thus put us in an uncertain position where we don’t really know who is the observer and who is the observed.

text by Vasja Nagy (first exhibition of Bubble in Gallery Alkatraz, Ljubljana)

Artist (audio, video, eletronic): Robertina Šebjanič

Curator and text: Vasja Nagy

Production of installation Bubble: Gallery Alkatraz, Ljubljana Slovenia

Year of production of installation Bubble, 2008

Year of production of video work Bubble, 2007

Special thx to:

Adam Hyde, Moderna Galerija, City of Women, Luka Frelih, Miha Cigler and Nika Autor.

 

 

---

 

Robertina Šebjanič se predstavlja v Galeriji Alkatraz z videom Bubble, vendar tokrat presega okvire enostavne video projekcije. Vzpostavi konkretno razmerje z gledalcem in njegovim telesom, vključuje sam ambient in izkorišča sodobno tehnologijo s po več postavljenimi televizijami. Bubbli se pojavljajo in izginjajo, vzpostavljajo odnose z drugimi predstavniki svoje vrste v prostoru ter nas tako postavljajo v negotov položaj, ko ne vemo natančno, kdo je opazovalec in kdo opazovani.

”Video Bubble, čeprav je v osnovi posnet s kamero, nima namena prikazovati zunanjega resničnega sveta. Referencialni objekt uporablja le kot gradni element vizualne govorice, dalje pa ga transformira po logiki animacije. Tu živi v popolnoma svojem, na novo skonstruiranem svetu. A vendar gre za svet stvar-nosti, za svet, ki gledalca ne odpelje popolnoma v čudežno deželo. Bubble je pravzaprav nekakšno ljubkovalno ime za nenavadno bitjece, ki se pojavlja na zaslonu. Ves čas je njegova prisotnost negotova. Premika se, pulzira, pojavlja se in izginja v prav takšni nestabilnosti, v kakršni se kažejo tudi življenja bitij, ki jih poznamo iz naše zemeljske izkušnje. Njegovo telo je čvrsto in bolj kot na krhek milni mehurček, spominja na tkiva organizmov, ki so vezana na življenje v vodi. Kaže se kot tujec, kot miren in miroljuben tujec, čeprav ne poznamo njegovih namenov. Ostaja nam neznan. Govori nam o globinah, naj bo morskega ali vesoljnega oceana, a pove zelo malo o sebi osebno. V vsakdanje sproščenem ritmu premikanja nežno vstopa v gledalčev intimni čustveni prostor in mu počasi počasi leze pod kožo. Morda je celo virus ali tat telesa, a vendar zna človeka potegniti v svoj mehki in v neskončnost odprti svet.” 

Video krajšega formata predstavlja okolje s pulzirajočo membrano v gostem temnem okolju. Bubble je nedoločena, mehka, živa tvorba, ki spominja na notranje organe, čeprav je ustvarjena iz povsem neorganskih materialov. Zdi se, kot da prikazuje neko vodno žival, ki je najverjetneje neštetokrat povečana s povečevalnim steklom. Monotona melodična zvočna pokrajina ustvarja vzdušje čutnega in intimnega razpoloženja. Umetnica postavlja vprašanje o čustveni povezanosti in odnosu do različnih nečloveških živih form. Da bi vzpostavila simulacijo biotskih razmerij med bitji, je kratki video uporabila kot vzorec za video instalacijo, ki jo je sestevila iz naredi-sam/a TV oddajnika kratkega dometa in številnih televizijskih zaslonov razporejenih po prostoru. Oddajnik je pošiljal signal na televizijske zaslone različnih velikosti, ki so postali kot stekleni kozarci ali akvariji, v katerih domujejo ta neznana bitja. Referenca se nam razkrije kot izjemno pomembna še posebej, če poznamo avtoričina kasnejša dela na področju biološke umetnosti, v kateri se je specializirala za žive sisteme vodnih bitij.

Kratek video prikazuje okolje pulzirajočih membran v popolnoma črnem prostoru. Bubble je neidentificirana, mehka in življenju podobna prepona – notranji organ, ustvarjen izključno iz anorganskih materialov. Bitje deluje, kot da izvira iz vodnega okolja, morda povečano iz mikroskopske ravni. Monotona melodična zvočna krajina ustvarja atmosfero čutnega in intimnega prostora. Odpira vprašanje čustvenih povezav z različnimi nečloveškimi oblikami življenja.

Umetničin namen je bil ustvariti simulacijo biotskih odnosov med temi bitji. Zato je ta kratki video uporabila kot izhodišče za video instalacijo, sestavljeno iz kratkodočnega DIY televizijskega oddajnika, ki je isto podobo oddajal na televizijske zaslone različnih velikosti, nameščene po galerijskem prostoru kot stekleni kozarci ali akvariji, v katerih bivajo ta neznana bitja. Ta referenca dobi svoj polni pomen v kasnejšem bio-umetniškem delu Robertine Šebjanič, ki se osredotoča na življenjske sisteme vodnih organizmov.

Iz besedila Ide Hiršenfelder za E-Flux Video Rental v +MSUM Ljubljana

Bubble je pravzaprav ljubkovalno ime za nenavadno bitje, ki se pojavlja na zaslonu. Njegova prisotnost je nenehno nepredvidljiva. Premika se, utripa, se pojavlja in izginja z enako nestabilnostjo, kot jo kažejo življenja bitij, ki jih poznamo iz svojih izkušenj na Zemlji.

Do sedaj je bil video vedno prikazan kot preprosta projekcija. Z uporabo tehnologije in specifičnih značilnosti razstavnih prostorov, v katerih se je pojavljal, je ustvarjal konkreten odnos z gledalcem in njegovim telesom. V Galeriji Alkatraz Bubble prestopa meje klasične videoprojekcije. Avtor s pomočjo videa in tehnologije raziskuje ter oblikuje sam razstavni prostor, ga preoblikuje v ambientalno izkušnjo. Nenavadna bitja iz morskih globin naseljujejo prostor skozi svetlobne projekcije, hkrati pa se skrivajo za steklom, kamor jih je postavil avtor.

Stari televizijski sprejemniki, razporejeni po galeriji, se lahko razumejo kot stekleni kozarci oziroma posode, v katerih bivajo ta bitja in v katerih se po lastni volji pojavljajo ali izginjajo. Lahko si predstavljamo, da so naši ujetniki, zaprti v akvariju ali shranjeni v formaldehidu. Po drugi strani pa lahko steklene pregrade razumemo tudi kot okna v nedoločen prostor, ki ga lahko opazujemo, ne da bi ga motili.

Mehurčki se pojavljajo in izginjajo, povezujejo se z drugimi pripadniki svoje vrste ter nas tako postavljajo v negotov položaj, v katerem pravzaprav ne vemo več, kdo je opazovalec in kdo opazovani.

Besedilo: Vasja Nagy (ob prvi predstavitvi projekta Bubble v Galeriji Alkatraz, Ljubljana)

Avtorica (zvok, video, elektronika): Robertina Šebjanič

Kustos in besedilo: Vasja Nagy

Produkcija instalacije Bubble: Galerija Alkatraz, Ljubljana, Slovenija

Leto produkcije instalacije Bubble: 2008

Leto produkcije video dela Bubble: 2007

Posebna zahvala:

Adamu Hydeu, Moderni galeriji, Mestu žensk, Luki Frelihu, Mihi Ciglerju in Niki Autor.